Sledi časa v lesu
Kot fantič sem se pogosto igral v tišlerski delavnici mojega starega očeta. Od takrat je preteklo že nekaj vode in zraslo veliko dreves, vonj po lesu pa je ostal v meni.
Ta vonj me neverjetno privlači in pomirja. Mogoče je ravno to vzrok, da sem se vedno znova vračal v tišlerijo, čeprav jo je zob časa z leti močno načel. Ko sem pred časom spet vstopil vanjo, sem zagledal obrabljeno dleto mojega starega očeta in si ga prisvojil. Doma sem ga nabrusil in z njim začel dolbsti kos lesa. Pozabil sem na čas, na svet okrog sebe. Ni bilo nobenega načrta, nobenih ciljev, nobenih misli. Samo užitek in občutek čiste sreče.
Pa je nastala prva skleda. Groba, neobdelana, prav nič vabljiva. Moje početje so domači opazovali z začudenjem. Spet neka muha, še en hobi, spet nekaj, kar bom po pol leta opustil.
Pa nisem. Sklede so postajale vse lepše, bolj obdelane, različnih oblik. Prve izdelke sem seveda podaril. Prijateljem, družini.
Trmasto sem vztrajal in napredoval. Naučil sem se, kakšen les je primeren, kako mora biti sušen, kako ga je najlažje obdelati, s čim ga je najbolje premazati … Sčasoma je nastal cel kup skled in ker so vsi bližnji že imeli vsaj kakšno mojo umetnino, so me nagovorili, da jih pričnem deliti z drugimi. Medtem sem tudi pridobil certifikat Obrtne zbornice Slovenije, ki potrjuje, da moje sklede sodijo med izdelke domače in umetnostne obrti.
Prijatelji in znanci mi podarjajo drevesna debla različnih vrst lesa. Ob tem mi pripovedujejo, kje je drevo raslo, koliko je staro. Vsako izmed njih ima svojo življenjsko zgodbo, ki jo skušam izvabiti iz lesa, da ostane zapisana v skledi.
Pri tem neizmerno uživam in občutim srečo.
Mare
