Sledi časa v lesu
Dokler se človek ne približa drevesu s svojo zamislijo, je drevo samo drevo. Ste vedeli, da ima spomin, občuti bolečino, se sporazumeva, ljubeče skrbi za svoj naraščaj, neguje svoje stare sosede, lahko dobi celo sončne opekline in gube. Je živo bitje, v katero čas beleži svoje sledi.
Naši predniki so drevesa častili kot živa bitja z dušo, izkoriščali so jih za zdravljenje bolezni, jim zaupali svoje skrbi, zaprisege in želje.
Prapodoba drevesa je zasidrana globoko v naši podzavesti in sproži pri skoraj vseh ljudeh pozitivna čustva.
Ko pa se človek dotakne drevesa s svojim delom, drevo postane les.
Ki diha in živi …
Ki v nas vzbuja občutek topline …
Ki mu umetnik vdahne svoj talent in domišljijo …
In kaj je lepše od vonja sveže brušenega lesa in drsenja roke po gladko obdelanem lesu?
Zadovoljstvo, da je pravkar uspel ujeti delček drevesnega spomina v tanki, fini skledi nepravilnih oblik.
